Joan Baez ima prekrasno pesem Hello in there. Govori o zakoncih, ki sta na stara leta sama v stanovanju sredi mesta. Žena vse dni sedi ob oknu in gleda na dvorišče, mož pa včasih pomisli, da bi poklical Rudija, s katerim sta delala nekoč skupaj, a se boji, da bi mu na vprašanje, kaj je novega, moral reči nič.

Zato, poje Baezova, ob starejšem sosedu ne glejte stran, kot da vam ni mar, ampak recite zdravo, kako ste. Pesem je napisal fenomenalen pevec in kitarist John Prine. V začetku aprila letos je po desetih dnevih na respiratorju zaradi koronavirusa umrl v starosti 73 let.

Med vsakimi prazniki rastejo stiske, med temi pa še posebno. Pravijo, da zato, ker še nobena generacija po drugi svetovni vojni ni stala pred tako megleno prihodnostjo, kakršna se kaže danes. Še nikoli ni bilo dan za dnem toliko slabih vesti.

Pisana življenja so se zreducirala na kode iz dveh števk, nič in ena.

V ljudeh se vse maje in lomi in vsem se majejo tla pod nogami, ker kronani osel lahko zabrusi profesorju, da nima pojma, in bedarija ima status resnice. Ampak – drži kot pribito, da je v vsakem slabem nekaj dobrega.

Prihodnost delamo zdaj. Z malim, denimo, s kako ste kaj, lahko naredimo veliko. To pa je že odlična priložnost. Iz malega raste veliko in vse novo raste iz starega. Preden se reči postavijo v red, je zmeraj kaos.

In besede imajo moč.