Pa smo tam. Prepira se vsak z vsakim kjerkoli, na bencinski črpalki, v trgovini, na postaji, pred šolo. Učitelji in zdravniki delajo v strahu spričo vsakodnevnih groženj, trgovke držijo roko na gumbu za alarm, policisti so v nenehni pripravljenosti. Idealno stanje po starem vladarskem načelu: če hočeš zgoraj mir, ustvari spodaj zverinjak.

Nedavno so novinarji šli v Bolgarijo gledat, kaj se dogaja, da je v državi pred četrtim valom komaj 17 odstotkov odraslih polno cepljenih. Našli so bes, razočaranje in odpor. Ljudje niso revni niti neizobraženi, vendar nihče nikomur ne verjame nič. Menijo, da so okradeni.

Ob rekordno nizki volilni udeležbi bodo imeli letos že tretje volitve, predsednik vlade je ves čas pod ploho očitkov o korupciji in »mafijskem ravnanju«, protivladni protesti so v vseh večjih mestih.

In, seveda, v Evropski uniji je Bolgarija zadnja na lestvici medijske svobode.

Če je iz žalostnega pogleda na evropsko sosedo primerno narediti koristen nauk, se ta zdi preprost: ko bo nekdo obrnil sliko, po kateri se dobavitelji javnega zdravstvenega sistema vozijo z jahtami, medicinske sestre pa ga zapuščajo, smo hitro za tem lahko Danska, dežela zadovoljnih ljudi. Do takrat pa ...