Alfija Nipiča sem imel čast prvič srečati v živo pred kakimi tridesetimi leti. Na kratko lahko rečem le to: izjemen gospod in brezhiben profesionalec. Kako bi ne bil. Nekdo, ki je napisal tekst in zapel enega od treh največjih hitov Ansambla bratov Avsenik (Poljane, dom prelepih dni; poleg Golice in Tam, kjer murke cveto), pač ne more biti nikjer drugje kot med najboljšimi. Seveda narodno-zabavna ni bila moja muzika, ker sem iz drugačne generacije. Poznal pa sem mnoge komade gospoda Nipiča dolgo pred tem, preden sem ga srečal. Neštetokrat sem na koncertu slišal Zorana Predina, ki je s prvimi Lačnimi Franzi pel F toti presnejti, štajerski klejti, bougi naš Jouža, žena ga bouža, rad bi ostal še, pa mora domu, la la la la la, zapojmo vsi, Štajerska se veseli ... Poslušal sem tudi Smiljana Krežeta od Preporoda, kako se je hudomušno norčeval iz "Ke ste lüdi čisto nori, Prlek priša, Prlek ša, f toten našen Maribori nega nič ke bolšiga ... "

Njegov oče, Jože Kreže, tudi vodja narodno-zabavnega ansambla, je napisal odličen komad, ki sta ga pela Neca Falk in Alfi Nipič (Halo? Halo? Ta vražji telefon. Ne zgovarjaj se, da kriv je on ...). Skratka, tudi najboljši iz moje generacije so poznali in prepevali pesmi nekoga iz čisto druge zvrsti glasbe. To je vrhunski preboj, ki uspe redkim, praviloma le največjim.

Najboljši so združili moči še pri eni mojstrovini. Besedilo je napisal Frane Milčinski Ježek, zapela pa sta jo Neca Falk in Alfi Nipič: Ni mar mi Balzac in ne Stendhal, jaz nor sem le na kriminal. O, jaz pa ne. Kako sva si različna! Tercine ljubim in lep sonet in rada gledat grem balet. O, jaz pa ne. Kako sva si različna! Le jazz napravi name vtis, a od baleta le striptiz ...

Na to pesem sem se spomnil tudi v teh dneh, ko pričakujemo odhod teme in prihod luči. Različni smo si, vendar nam zaradi urejenosti mesta, ravnanj mestnih oblasti ter dosežkov someščanov in someščank ni treba biti nerodno pred nikomer, kakor je bilo to včasih pogosto.