Sredi januarja je Josep Borrell v imenu EU žugal Rusiji, češ da je EU pripravljena na dialog, vendar ne za ceno svojih vrednot. To sporočilo je poslal kar iz oporišča v Brestu, ki se reklamira kot prvo pristanišče, dosegljivo iz ZDA, ena največjih vojaških ladij, letalonosilka USS Nimitz, pa je redna gostja tam. A katerih vrednot? Isti dan je zaokrožila vest, da so revne države morale zavreči sto milijonov cepiv, ki so jih prejele od bogatih iz programa Covax, saj nimajo skladišč, ne hladilnikov niti možnosti za razdeljevanje – zato naj bogati raje končno že umaknejo zaščite cepiv s patenti. Svetovna zdravstvena organizacija je takšno dvoličnost opisala kot moralni poraz.

Ko je ruski zunanji minister Sergej Lavrov dejal, da Rusija nima namena napasti Ukrajine, teh besed niso vzeli resno. Isti obveščevalni viri, ki so februarja 2003 v generalni skupščini Združenih narodov z lažmi utemeljevali invazijo na Irak, so z enako silovitostjo opisovali strategije in datume ruskega napada in mimogrede ponižali še Lavrova v lažnivca.

Konec lanskega leta je evropsko računsko sodišče objavilo (tudi v slovenščini) poročilo o Ukrajini, ki je porazno. V nasprotju z običajno uglajeno govorico tokrat niso skoparili z neusmiljeno kritiko.

Ukrajina je ena najbolj korumpiranih držav in talka peščice oligarhov, ki brezsramno bogatijo na račun mase razočaranih revežev. Največji problem Ukrajine je t. i. velika korupcija, tista v vrhovih oblasti. Niti približno deset miljard evrov, kolikor je EU v zadnjih letih namenila Ukrajini za boj proti korupciji, ni dalo rezultatov. In zdaj je v tako državo navalila orožarska industrija. Če kdo, Slovenci dobro vemo, da so podkupljivci in prodajalci orožja perfektni zavezniki. Ampak o Ukrajini se ne govori. No, razen kot o poligonu Nata. Naslikana nam je kot tisto, za kar se je vredno boriti. Gotovo je lahko za nekatere idealni model države. Nima pa zveze z vrednotami.